Veronika N. Štefanec: Pesmi za na Luno
Predgovor:
Vsi si želimo avtonomne pozicijem z zavedanjem,
da kar je za nekoga svoboda,
je za drugega obratno (ali celo zatiranje).
S svojim telesom in lastnino
lahko delaš vse,
kar želiš,
da le ne kršiš svobode drugega.
1.) BESEDE, DVOMI VRASTJEREZCA
Tu govorimo jasno in razločno
ter smiselno s starim, karanim in varnim naglasom.
Pomnite potrebno (zato, ker ekstravagantno, travme puščajoče, redko slišano, poniževalno, stvarnost le zgolj tu zgradljivo,
tjulenjsko, tjulenjsko, grizlimarkantno, smrdeče, otipljivo, kavsasto,
katastrofalno, fanatično zastrupljajoče, kolobarsko, dominikansko,
posestniško, posredniško, postajniško, zastrašujoče ...)
Nepismenca, nepridiprava
Statista, k’ se mi zdi le utvara,
zaupnika, ki ,,zdravo'' je
Misleč na punčico, goreč,
Mal' sekortni, pleve-/plevel'c
Ta tudi plove?
Preganjač, moledovalec, žagar
strupenjačnik, mistik, ’’jagar’’,
Mostiščar; velik stojnik; bagar;
temu pravim R.I.P.!
Ko poide mu moč, naj se on z mašino spoji,
se v mašino pregizdali,
požene, plane, postroji;
pogasi,
prezrcali, preogleda!
Kakšna beda,
da preplača, prežge in ne prestane,
premisli in prepogne,
se ne preavtopsira,
skrči gumne bisere ...
Na; vrči!
PRED KAMERO TELO PREVPOGNE,
gumke biserce zakrije,
gumke biserce porogne.
2.) BRODOLOMKA
Brodolomka sem, ki sreče ne poznam
in me valovi teme nosijo neznano kam.
Vem, da sem nemočna proti divjim tem vodam,
a vseeno se bojujem in naprej, iz dneva v dan,
oklepam se vrvi, kajti drugega ne znam.
In v nočeh, ko me pestijo bolečine te neznosne,
spomnim se še kdaj na čase davne, rosne,
ko sem brez prestanka starše delala ponosne,
preden me je zgrabil čas v roke krute, neizprosne
in zalučal me v oceane smrtonosne.
Vihar me premetava, voda v ustih me duši,
vse okoli mene pa nevarne so čeri.
Še v sanjah molim jaz za dan, ko se nebo zjasni
in se besneče morje končno enkrat umiri,
pa globoko v sebi vem, da mi ni več pomoči.
3.) APRILSKI DEŽ
Naj se srečava v aprilskem dežju
in naj dežna kaplja omoči
najin poljub
Naj hrepenenje obeh strani
pripelje do sestanka
naju samih dveh na samem,
četudi nimava dežnika
In naj oči brž orosi ti sreča
in meni naj jih tudi spoznanje,
kako dolgo sem bila pač slepa
v objemu snežnega zameta,
obdana z družbo, a v njej sama.
Ti tvoje srce to odpustiti mi veli,
zdaj, ko te čakam v aprilskem dežju sama?
Nama narava lahko veli,
da končno rada se imava?
Kajti to dva sočloveka notranje obogati.
4.) Cikel
Duša nikdar ne umre.
Konča se tam, kjer se začne
Ko čas kot morje te požre,
v zmedi življenja
iščeš tuje ustnice
in prižigaš iskrice
prevečkrat nepremišljeno in le za hip,
a usoda spremlja vsak tvoj gib.
Pride za tabo kot velik požar,
dokler nisi imun od laži in prevar
In želiš le še mir,
kakor ranjen popotnik,
ki sredi puščave išče izvir
Iz morja izsrkati sol
in filtrirati solze,
je kot v Luno zapičiti kol,
medtem, ko kmet kravo molze.
5.) DEKADENCA
Namešaš svoj najljubši strup,
da pregnal bi si brezup,
da težave bi odložil,
jih v krsto bi položil,
ki jo z žeblji bi zabil,
se po domače bi zapil,
da tegob bi se znebil,
da bi dal jih vse na stran,
za njih bo čas, ko pride dan.
Je usoda tvoja grenka
in tkanina sreče tenka.
Zato, da lažje preživiš,
na obe oči mižiš,
absint s sladkorjem si sladiš,
da grenkobo ublažiš,
in ko sicer jokal bi,
lahko se manično smejiš.
In ko sladkor se vname,
ekstaza slepa te prevzame,
in ta sladkor, ki gori,
sporoča mnogo nam stvari,
naprimer o ljubezni, strasti,
v času, ko začneta rasti,
meniš, da ne moreš pasti,
in da moč je v tvoji lasti,
kakor tat, ko začne krasti.
A komaj dobro zagori,
že voda sladkor pogasi,
in pade v grenko tekočino,
v zavistno zelenino,
se v pijači raztopi,
a je le ne zapusti,
kot, ko se duša umiri,
ko se končno ohladi,
in preteklosti pusti,
da v spomine se pomeša,
se med njimi izgubi.
In zdaj ti ni več kaj čakati,
nič več teh napotkov brati,
namešal si si namreč strup,
s katerim boš pregnal brezup,
in ko se zjutraj boš zbudil,
takrat odločno boš trdil,
da naj se zgodi kar koli,
a tega res ne boš več pil.
Ampak sam hudič bo kriv,
da prej ko teden bo minil,
ponovno v krčmo boš zavil,
kjer se ti z grla bo izvil
tresoč in nečloveški glas:
''En absint bi naročil.''
6.) Diagonala
Diagonala,
Diafragma,
Diagonalna dehidracija delavcev
in vsesplošna diareja,
ki jo zadimi megla vzdihov
za obdavčenimi dimljami …
Doneči dnevi dreves
in parkirnih dovoljenj
Zavodi za socialno delo in zaposlovanje
ter odvajanje od kajenja
donečih dni diareje,
zadimljene z meglo vzdihov
za obdavčenimi dimljami
Diafragma
diagonalna dehidracija delavcev
vsak delavnik
in vsesplošna diareja,
ki jo zadimi kajenje
7.) Dim
Postajam zgolj še svoja senca,
ovenela roža iz venca
Ko izgubila sem nadzor,
razuzdnik storil samomor.
Razbila sem resnico,
se zaprla v celico,
razširila sem govorico,
da imam hudobno polovico.
Le še vedno bolj zastrta,
nič več cela, le bolj strta,
sem v vrv zdaj zazrta,
hiša je na pol podrta.
Če izmeček sem res pravi,
bom zdržala pri tej stvari.
Nič več ga skupaj ne sestavi,
saj v najvišji sem prestavi.
Postajam zgolj še svoja senca,
ovenela roža iz venca,
konec je to vsej zabavi,
naj kdo mene mi predstavi!
8.) DRUGAČE
Morda se ti zdi, da ni luči,
a svet je
in svet bo.
Morda se ti zdi, da ni luči,
a tema je
in tema bo
in bila je
in je ni.
Ključ. Luč.
Luč za nami
Morda so vedeli pogani,
česar niso razumeli.
Česar ne razumemo.
Definicije iščeš, besede,
in zaklepaš vrata s polomljenim ključem,
ki te je zaklenil.
Nož imaš, a ne znaš rezati.
In v tvojih očeh je.
Misliš, da je bolečina.
Ampak je.
In bil je.
Ključ iščeš,
a ne veš, kako izgleda.
Ne izgleda.
Drugače.
9.) DVOMLJIVI FALOT
Dvolmljiv falot
v nasadu not
vprašljiv pogled zasanjanca
zasanjan preč
zatrt v noč
moledujoč kje vrh sveta je,
Katera pot smo,
prost sveta,
katera pot
So smolna tla? So smolasta?
Ko prečka pot, kaj čaka ga
vzravnan kot mož,
strt kot otrok
povprašujoč pogled pa ta;
zastrašujoč,
nekam pojoč,
vprašljivo še,
Kit-Kat in ,,kva?''
Pomenov izliv naprej tesa svoj um
10.) Gnitje
Ne smem preveč vzeti,
da se ogenj hudobije ne zasveti
Lahko poskusim peti,
plamen upanja se neti.
Po svetu leži polno sledi,
ki kažejo na to, da gnije
kot krogla mesa,
ki jo pešta
posledica bolne domišljije
ljudi perverzne industrije,
ki so na ljudstvo,
kot na pomije,
naredili vtis,
da je njih obris
načrt za božanske misije
Z nasmeški in tujimi rokami
prišli so do denarja
in poteptali te med nami,
kot kristjani,
ki dvignili kar meč so nad pogani.
Kaj je z nami?!
Ne bomo čakali,
da ura odbije,
ta, ki nas reši pogoltne morije,
saj sredstva so v nas,
to je naš glas,
a naš glas se v temo zavije
Naš glas se v temo zavije
in s tem hipokrite pobije.
Ne pozabi, kdo si,
saj je čas, da iz tebe
vsaj krik se izlije.
11.) IRIS
Pomete zimski piš,
sen hladni veter
Zdaj vplivna vest je še škrbina
A ’’dvig' že pest’’,
magneti rima ne,
v načrtu ni zavzeti
Kaj pa tista plima?
Glej, v daljavi, vest se že kristalizira
Glej, v daljavi ona vest,
devetstotero prog se sveti
Vest kristalizira
pest
Zaneten ogenj še ne umira
ZANETI OGNJEMET; TREPET,
okrog bo pokala milina,
krog - krog zaklina niha
Ta dežela
res je tiha, stara.
Tam Iris mi, kristal stoji
Petsto kletev
in pet kleti ...
Drzni leti,
klinca spusti
Da svetu mar?
Da svet mori?
Priložnost – klima
Kaj te ima?
Brez izjeme tu stojim
Dorotejev holokavst,
Jaz pa brez doktrine,
že bežim ...
12.) Filozofska
Nazadnjaka zagnati v odpadke
in ne nazadnje dan za dnem
Na zdravje,
na zadnje zadavljen!
Naj se vrnem k vprašanju
izvornemu pročetku
in njega vprašanju
K smislu bližnjic bistva iskanju in metaju
isker vštric z zavsakslučajnjšim
avtomatičnim puščanjem
drobtinic na sled
Vlic zakajeni naravi kamre filozofa Mäftimorja, mojega velikega brata součenjaka in zazvezdnega sledilca surovinoiskalcev za sesalčje ideje
in vse do-pol-izdelane načrte
njihovih opcij metamorfoze,
sem vanjo pogosto zahajala iz preprostega vedoželjstva dokopati se do verodostojnosti nahajališča njegove resnične lokacije
in locirati le-to,
ne da bi ga bil skozi lečo
svojega mnogocenjenega zvezdogleda,
zalučal (Oh, Bog mi odpusti,) daleč onstran polja
na katerega z največjo in najnesebičnejšo strastjo,
v nočnih uricah časov premnogih jasnin in
-oh- bistrih noči,
tolikokrat najraje lepim svoje oči, po vsakokratnem izdiranju iz jamic, ki se mu zaradi navezanosti na konjiček, resnično žal pač sploh ne morem upreti,
ker mislim trezno, da bi v nasprotnem primeru
postala le še stroj z izmozgano dušo, in brez smisla za iskanje iskrivih pnevmatik prihodnje sezone za obnavljanje svojega organično začrtanega mehanizma.
Filozor Märftimor med temi mojimi burnimi nočmi iskanja odgovorov sebstva,
najraje igra na bobenjc iz svinjskega meha ...
Ne, gorí, v nas kamri, ne manjka nam smeha!
OPOMBA:
-Je to kamra trgovin?!
-No, daj pazi, si že ,,hin''!
13.) Jutro
Ko počasi se dani,
še vedno ne zaprem oči.
V tej nenadni zmedi
sem kot sestavina v jedi
Igram skrivalnice,
kakor duh iz spalnice,
kakor packa s pralnice
Stene zadržujejo kozmični preobrat
kratke so slike,
dolge podobe zagat.
Ko počasi se dani,
otrple moje so dlani.
Bitja se prebujajo,
avtoceste rjujejo,
nato pa se odpravim v hlad.
14.) KATJA GRE V EN DAN
Katja gre kar tja en dan v Katjušo.
Kartat jo pa kar Katolik nauči …
Kar na lepem karneval
sredi dne ’’blišč’’ belega,
kar za suhega, debelega,
je vsaj karakteristično
kratkoročna kravatarska
kaskaderija za kar-ne-menda
kar vse karakterje,
še sploh pa kremšnita za dva,
ne, kremšn’a za prekrokance,
ki jih koketno sesajo
krvoločni krvosesi.
15.) KOČO STRICA TOMA
Informacija je sum;
kljuvaš, kljuvaš v moj um!
V moj um, gospod predsednik!
V moj um, zidar, naprednik!
Kljuvaš, kljuvaš v moj um.
Kaj misliš, da zastonj je sum?
Je sunek vetra
le glas Petra,
ki Bandiero Rosso širi,
zdaj, ko so že vsi primeri,
za stare šale nam pač ni.
Zamisli si, da te lovi
razkrit naslednik zmagovalca
’’Kar z glavo preč! To bo preveč!’’
šepeče in te brcne v talca.
’’To je zame mala mal’ca!’’ poročnik, ’spod oficir,
v meni to zbuja nemir!
,,Zakaj, čemu?
Čemu, zakaj?’’
Ti bil si mačka,
jaz pa zmaj
’’Ho, ho, ho,’’ pa še Božiček,
’’daj, da pokažem ti rožiček,’’
mu Parkeljc dja.
Saj veš, jaz nisem Ciciban.
A to je naš kapitalizem.
Všeč so mi oblike prizem.
Pa ovali in obrati,
kožuh na meč,
kasetne bralce,
pabrekovalce in ,,ostalce''
vzdignimo kar s pljuč
z rameni,
da ostanejo rumeni nam!
Da bo to dan! Naš dan!
Vladi ljudstva vdan!
’’Dober večer, gospod kaplan,’’
s kje je že to? Se ne spoznam.
Trdne moje so besede,
hrup, ne kruh,
ne radi, rede!
Pa revščina in reve.
Velika je razlika.
Najbolj mi všeč je tista,
kaj je že,
ekspresionizem slika,
ali neoklasicizem?
To je že romantika!
Pa tvoja mama, bo prišla?
Pobec, pater, obrekovalke,
Jeršek Metke,
usode bralke!
Črke razbirat iz mokrega papirja,
igralce gledat in na blef statirat
karte odpirat,
gledat v karte.
Gledat igralce.
Igralce,
karateiste
gledat trenirat ...
Kulturološke borce
’’Pest-ples’’ snovalce
Vbran-tekmovalce
’’Pok-pok’’
kozzbirat
kasete le zbirat,
pa kožuh na meča, Kojot!
Moj najljubši policaj!
Kdaj kaj vrneš se nazaj?
’’Ah, kaj?’’
’’Kurc gleda’’, baje naslov z izložbe gleda,
(tam, kjer je Mladinska knjiga, pa najbrž da se-se, še kje)
da, kurc gleda prav vse.
Ženske, moške, transiče.
Vse nas gleda.
Kasetne bralce, tekmovalce,
večni tok glasnice,
glavo tu dresirat.
Vlečni voz desnice
Ideja: ’’Dajmo vse kastrirat!’’
Bog je velik.
Vidi vse.
Verjamem v njegovih 10 zapovedi.
Mojega imena ni.
’’Noro’’ ne, temveč ’’negro’’!
’’Nerissimo’’, pravi nekdo,
Cohen umre, še slabše je.
Jaz bi eno kremšnito
Po-glej, po-glej, gor,
to NE-BO!
Ja, danes je pa res lepo!
Je zmaga vse?
Že gotof je?
Je to beseda?
,,Se seseda?’’
Ja, saj vem, da sva soseda.
Najboljši sosed, ,,za v razrez'',
naredil lep si lesores.
Mevža Tomo, teža dol te vleče
in deleža pač zate ni, kajti postane ta dežela,
in ta dežela ...
To si ti,
ki si v njej prsti.
Tisti, ki s prsti se nikdar,
več nikdar ne zbudi.
16.) KOMPULZIVNA DESTRUKCIJA
Si v senci, ko zapadaš v dvom?
Ko razum ti peša?
Zlovešče mreže te naplet,
se vsak pogled poveša.
Pokopal pod obzorje,
ko ga prečkaš
Oropal te je volje
Ko je v umu pleša,
iščeš temelje, gradiš vesolje,
ki se obupano obeša
na prav vsak korak
Razloži, razbij!
Takrat prav nujno pade mrak
in pravijo, da se ti meša
Razbito steklo in laži
Tvoja misel gre v zrak
Poreži!
Brez morale in brez groša
Približaj bistvu,
ne podleži.
Hej! Za čim stojiš?
Poveži!
Nad prepadom v temni noči;
Razbij!
Kdo narekuje? Kaj uči?
Zven mrličevih besed,
v očeh pa vrelo olje
Čakaš le še, da ti poči
in dušo od telesa loči
nek obrat in ostro žezlo
Ne pusti, da postavi dom
uničenje, samoizbris
genocid v vse smeri
v očeh vseveda
beda, smrt, prisega
Kronično, patološko
Na pomoč!
Ne želiš se še predat,
čekane ti zapiči v vrat,
kar je prej po stenah lezlo.
Ne verjemi tem možem!
Puško v roke vsak boem!
Misliš, da je to prehlad
Nad tabo so zastave
A je le življenje
uničene predstave.
In če pobegnil bi prav rad,
nikdar ne moreš bit premlad,
da slišiš šelestenje.
V sencah so postave,
v zrcalu zmeda
A ne upaš v celici ostat,
ko se začne dušenje.
Ko želiš prikazat svet,
ciljaš še na prebujenje.
Čeprav morda si videl vse,
razbij! Ti si plen!
In ne želiš postati to,
kar vidiš kot trenje.
A skeleče žvrgolenje v krvi
narekuje nadaljno ti vrtenje.
Kisla pot brez smisla,
kompulzivna destrukcija.
17.) Krater
Globoko v meni
je prepad razdvojeni
Ena skrajnost je pomlad,
druga skrajnost vrh ledeni
V meni je krater.
Kaj ga je pustilo?
Bili sebični so nameni
in bil je teater
Ni treba verjeti,
ne poskusi me ujeti
Skušam le sapo zajeti
Razlogi prekleti
Okoliščin več se ne ljubi mi šteti
Izbruhnem kot krater,
kot žrelo, in sama,
sama sem splezala ven iz vulkana
In zdaj mi nudiš pomoči;
Kako obstajam, če me ni?
Vztrajam kot krater
Izbruhnem kot krater
In pripravim vam lasten teater
18.) LASTNOST FREKVENCE
Lastnost frekvence,
dodane k zvoku
Kakšna je?
Sledimo toku,
brzimo k loku,
drvimo po počasni poti,
zvesti ideologijam
Pešci, tekači, vozači, kolesarji
Vsi očiščeni zavesti
Pili smo ga kot mornarji,
zaslepljeni vsi bili,
mislim teže vsi zaresni,
na protestih pa vsi besni.
19.) Marjani Bat
Nisi za nobeno rabo,
toneš namreč v pozabo,
v pozabo misli, duše.
Se dviguješ izpod ruše?
Njih polteno poželenje,
maska tvoja in trpljenje,
sladko, sladko govorjenje,
vsak korak je pač učenje.
Skrbi vse zbrane v tvoji glavi,
upiraš lastni se naravi.
Duša tvoja je vsa mračna,
tvoja pot je pač napačna.
Umrl je še zadnji up,
da obstaja protistrup.
V metuljev vlita si kalup,
a drugačna ne od bub.
A navzven nikdar ne kažeš,
v obraze plitke lažeš;
slišala sem govorico,
da v kletki imaš zaprto ptico.
Ptico sama si zaprla,
v svobodo njeno si udrla,
s tem majhno si srce ji strla,
s tem svetost tvoja je umrla.
Knjige zbrane na polici,
a kaj od tega je v betici?
Svobodna si, a v resnici
podobna si ujeti ptici.
Nisi za nobeno rabo,
toneš namreč v pozabo,
v pozabo smisla in namena,
si kot kaša ohlajena.
20.) MEDSVETOVJE
Hladen je svet, ki v njem bivate;
požira nas.
Podivjane živali izzivate;
raztrgajo nas.
In ptice na vejah izrivate;
zapuščajo nas.
A jaz, okamnim;
umrem, se levim,
ker poznam boljši svet,
izgleda, kot da zastajam,
a ko vanj grem polebdet,
vračam se tja, od koder prihajam.
Strukture, njih nočem,
zato jih podrem,
še to vam povem:
Čas;
voham ga in opazujem,
kajti prežema nas,
se bliska in tudi grmi;
ne ve za ljudi.
Jaz sploh nisem jaz,
pač pa ti.
Za nama vse stoji, vse grmi.
Nebo se vihri.
Povsod je, povsod sva.
Greva tja,
vendar kam, ko pod nama so tla?
Vem, da spodaj smo mi,
ko sonce sije na papir skozi krošnje,
tam nekdo stoji,
deli med vas žametne mošnje,
a notri nič ni.
In zdaj jim o igri zapoj,
nazdravi, na naju izpij
ta napoj,
prodoren napoj spevnosti,
da preboliš ta zaboj,
ki varne, žalobne
ponuja nam spretnosti.
Prestrezi naboj;
pokazal bo pot ti do večnosti.
Ptica na drevesni veji ždi,
resnica – ni majhna,
zgolj daleč se zdi.
In ta mušica, ki tu leti,
na njej je modrikasti del,
ki žari.
Če nosi sanjavo ga, vprašaš me ti;
Ne - to je kresnica,
me spreleti.