49. U-RAD-N(I-ŠK)A PESEM
U! RAD-A BI VI-DELA URADNIKA Z URO, A DOTAKNILA SE GA NE BI
U! RAD-I BI VI-DELI URADNIKA, KI U RADENCE GRE Z RADLERJEM V ROKI IN NATO TJA V RADIM*
U! RAD-I BI VI-DELI URADNIKA Z RADARJEM, KI RADI
U! RAD-I BI VI-DELI URO, DNO, KATARZO
URADNO KATASTROFO
U! RAD-I VIDIMO, DA URA-DNI-KA-ST(R)IRAJO RADNIKI
50. USPAVANKA
Čakam, da nocoj zaspiš,
da misli svoje umiriš,
četudi se ničvreden zdiš
v zrcalu lastne duše,
vej, da si mi največji dar
in prosim, ne odpluj brez mene
nikamor in nikdar.
In če obupano ihtiš
v hladu noči, ko si sam,
čakam, da nocoj zaspiš
in solze grenke posušiš
in če demone lahko vse zatreš,
a vem, da jih ne moreš,
saj ko tisočkrat se v sebi streš,
preprosto obnemoreš.
In če od mraza drhtiš
na tem soncu žgočem,
je to zato, ker ne mižiš
in tudi jaz mižati nočem.
In ker nikdar ne miživa,
lahko svetu se smejiva.
Četudi kisle so limone,
za naju niso iz Sodome.
Čez leta bo vse drugače,
spregledava vse nastopače,
in ko gorele bodo sveče,
vse solze bodo solze sreče,
četudi najine oči
bodo takrat speče.
Navkljub pa venomer bežiš,
pa tudi jaz bežati hočem,
magičen je ta občutek,
če v drugega se preleviš;
saj vem, da lažje je bit počen.
Čakam, da nocoj zaspiš,
da misli svoje umiriš,
da žalostne oči zapreš,
in čakam, da z menoj umreš,
Ker vem, da temna je ta cesta,
ki vodi nas neznano kam,
odpre nam pot v daljna mesta,
in to veva oba,
ker hočeva prav daleč stran.
A temna, vem, lahko je tudi,
če se po njej ne pelješ sam.
Za naju v temi ni strahu,
in že za nama ni sledu..
51. UV svetloba
Stari vlaki in apokalipsa
so obarvali moj sen,
ki padel je v razrezano nebo
Skrivenčena figura
in odpadli so lasje
Ponekod je tudi mrknil dež
Podnebje se je spremenilo
Duša je pobegnila,
nato pa so jo s silo magnetizma
vrnili v na novo sestavljeno mrtvo telo
Naslonila sem se na njeno ramo
in rekla mi je,
da naj se privadim,
da zdaj je tako
A iz oči mi lil je žarek UV svetlobe,
UV svetlobe,
UV svetlobe,
UV svetlobe,
ki je razžrla pločevino,
strnjeno v vagon,
ki pri miru je stal
in me tudi prevozil,
s tem povozil del bistva
Moker skupek perja
na kamnitih ploščah
Moker skupek perja
UV svetlobe,
UV svetlobe
na kamnitih ploščah ...
52. Vrnitev
Šumi v noči so le sledi vozil,
ki puhajo v zrak zastrupitev
Četudi se zdi vonj po dežju prav svež,
prinaša mnogo omejitev
Ko naša je pošta prispela,
je prišlo že do raznih ločitev
In ko naš klic so končno prebrali,
so brez opravičil krivili
transportno zakasnitev,
ki nastane v prometu
za voljo podatkovnih preobremenitev
Ponosa jih pogubnega naj reši naša britev
To bo najpravičnejša vrnitev
53. Vzpetina klanca napetosti
Vzpetina klanca napetosti
Nadutost samopomilovalne melanholije
očesni stik z oderuhom
in posledična epizoda odtujene odmaknjenosti
(vedno se prepričamo preprečiti,
da bi zadeva privedla k podaljšani izolaciji)
Vražji tokokrog na vrata nečlovečnosti
in vonj po radikalizirani
destruktivni sili narave, ko ji le uspe prekriti,
ali rečeno;
izničiti, ljubezni
Zasilno zabrečkanje in čenčanje
o zlomljivosti src srditosti
Srhljiva srboritost vodi k počasni zamakjenosti
Vzvratna hoja pokornega mišljenja
Vznak vzravnano vzdihovanje,
povzročaje postopno
vzdigovanje
prečkalcev prečkališča
prednosti v postopkih
54. Zaklad
Če ne bi biča na lastni koži občutila,
ne bi med vas vseh teh misli trosila
Če biriča ne bi povozila,
bi umrla
A nisem se strla.
Jeza strašanska je v dušo prodrla,
da brez nasilja lahko sem se uprla
Moč misli je vrata odprla.
Me slišiš, razumeš?
Prek vseh teh ovir,
ko hud je nemir
Nekdo past ti nastavi,
in to je prijatelj,
zares, tisti pravi
In utapljaš se v lavi,
ker vanjo je raztrosil
tvoj notranji zaklad,
ki ga moraš zbrati,
moraš ga sestavit
To nujno je opravit,
ker brez tega si nihče,
ki se utaplja v lavi
Po lavi napeljani
so ventili in cevi,
ki se jih moraš oprijeti,
ko v glavi ti šumi
in svoj notranji zaklad zajeti
Lava narašča in besno kipi
In če ti uspe ventile razvozlati
ter jih obrniti,
ventile, ki so zlati,
lava zamenja se z vodo.
Ko pluješ po njej, izkusiš svobodo.
V njej sprva plavaš,
si čisto zmaličen in
bolest tam prestajaš
Ko skočiš na krov
svojega čolniča in čutiš veter,
ne misliš več na biriča
Ta čoln je ladja,
ki si sam jo zgradil
iz vsega, kar takrat si
v lavi izgubil.
Kar ostalo je, propada
A rešil si dovolj
in dovolj si skril,
da iz pošastnega objema smrti
si spretno se izvil.
55. ZAKOTNI HUDIČ
Zakotni hudič ima datlje v rokah,
do mene pa ne pride nič
Na cesto stopil je birič,
razdelil je ljudi po strokah.
Zakotnež, jaz nič tebi nič meni,
čutim tvoj lep prazni kič,
zakotni hudič
na rokah kremplje ima,
v njih bič.
Jaz pa v rokah nimam nič!
Ti zakotnež, ti hudič,
sebi vse, a meni nič
Zgolj pisalo mi ostalo je
-oddih-
56. ZAVEROVANA
Zaverovana v silno sem ljubezen,
za vekomaj vmesna,
tekom okoliščin zastrta
z varnim slojem mimikrije,
do obzorja, čezenj
v slednjo zarjo jutra poglobljeno sem zazrta.
S pričakovanjem
vzajemne empatije
prek zasada prenešene
majskih lovoričij
z mene na tebe,
s tebe na mene
kakor zaobljuba do sreče ...
Nisva sama, a pri priči
naju srci k igri kliče
ritem, ki ga sama dava
s svojim golim biti.
57. Zbogom, Srce
Zbogom,
Srce,
Ti bojevita in neumrljiva sila,
ti trn v spokoju moje duše!
Tvoja neukrotljiva strast
me bo žgala,
nisem last,
vse do konca življenja.
Še vedno včasih me v sanjah obiščeš,
polnih srha in krvi,
iz katerih se vselej prebudim
v, z grenkim priokusom melanholije,
obarvan dan.
Nerada bi s teboj delila svoje novo življenje,
a rada bi s teboj delila svet, kot ga poznam.
58. Želja
Lahko si nekaj želiš, zaželiš
a niti ne veš, kaj je to
In takrat, ko to dobiš,
morda ti postane hudo
Ker ne veš, ko želiš,
da s tem, ko nekaj imaš,
tudi nekaj izgubiš
In potem le trpiš.
Vedno trpiš; ko hrepeniš
in ko se sladiš.
Zakaj? Ker se slepiš!
In če se slepiš, zgolj v laži živiš
in naenkrat si tam,
ko rečeš ''imam''
in hočeš drugam.
In ker si slep, ne slišiš besed,
ki te svarijo,
da se v krogu vrtiš.
In si nekaj že spet zaželiš.
59. Življenjska reka
Odtekla sem daleč proč,
ko moja življenjska reka
je odtekala v WC.
Takrat sem ta tok spremenila.
Vzela sem zalet,
stopila za korak nazaj
in nesvobodo zavrnila.
''Nisem pripravljena biti tvoj suženj,''
sem sama zase govorila.
In še, kaj sem ugotovila?
Ugotovila sem marsikaj,
vsaka izkušnja me je obogatila.
Z zagnanimi koraki grem naprej,
zmerno stopam skozi močvirje,
da ga že čimprej preprečkam.
In nosi me tvoj pogum;
v svojem življenju se trem in še tečkam;
naprej.