33.) PODZAVEST ZLATE RIBICE

 

SLONIŠ NA SLONOKOŠČENI OGRADI,

obkrožujoči potencialni pekel,

v katerega rešeto vgradili so.

Glej, rešeto v moji veri;

veš to;

Prav nikdar zamanj ne rešeta

Kot krogla zadonela tvoja vest bo

Kakor metek,

kot komet, ko pade z neba ...

Več sem, manj tja ...

Podzavest zlate ribice

 

 

34.) Pikapolonice

 

In tam so se začele prebujati pikapolonice.

Množično so se začele trgati iz grozdov,

v katerih so otrplo počivale skozi zimo.

V velikih jatah so letele čez nebo,

odgnale proč oblake,

a Sonce zakrile s svojo potjo.

 

 

35.) Polokrnela vegetacija čustev

 

Srh in sramota,

ki ju izvrača vesolje

v naše glave kakor krogle metkov

iz mehurja ali svinjskega meha

 

Opečeni z natrijevim hidroksidom

Cmok v grlu in zastoji delovanja

zaradi ovir, zgrajenih iz dračja

polokrnele vegetacije

čustvenega reda

 

Ostre vbodline

na vratu in prsnem košu

Neznosna neumnost in nesposobnost

Tavanje po zoglenelih ostankih idej

 

 

 

36.) POSTOJ

 

POSTOJ,

ako pismen si, čuječ

(ali ti, v vrstici sledeči,)

poglej;

švig - misel piš vetra naprej,

poglej; misel ni stroj telesa

švig - nisem stroj al' tetrapak!

Ne, Nisem!

To pa že ne!

POSTOJ,

ako pismen si, čuječ,

Poglej;

polariziraj si, spoliraj

Natankaj si goriva zavesti,

dokler je doseg v moči rok

 

Pa naj objem ti ne širok preveč ne bo,

kajti če ljubil boš ljudi preveč,

te več na koncu nič ne bo.

 

Vzljubi svoje telo!

 

POSTOJ,

vojak čuječni; Nihil!

 

Zlovoljna zgodovina tal,

ti bol oprimno zlaga na vest

 

Veščine, veščine, priučene

 

Pazi, tlačan, na vozni red

vlaka

 

Pa polemika vesti;

Veščine večno priučene

si sanjaš vnovično lastit

 

Voščenka v kotlu se namaka

novorojena ''Crayon'' omaka

 

Pazi, tlačan, na vozni red vlaka

Polemika v-suh-duh doktrine

zašviga, zašvaga

 

Vse hitro mine,

še najprej pa zmaga

 

Še ''plastik fantastik'',

en zajec za jest

 

Še Lunin krajec;

globoka zavest ...

 

 

37.) Prah

 

Oblaki zakrivajo nebo,

polno zvezd

 

Umetne luči

osvetljujejo prah cest

 

Po vseh teh letih še vedno je mraz,

vendar v temi vidim tvoj obraz

 

Nihče me ne vpraša,

zakaj še vedno sem tu;

 

Mar je umreti res takšen tabu?

 

Razrezano meso

 

Moja duša je kot razrezano meso,

secirana maternica okoliških misli,

vzorcev in idej.

 

Občasno čutim,

kot da bi vanjo neka velika nevidna roka

drezala s paličico

 

in premetavala ostanke moje biti,

spletala prtičke iz niti,

ki se kopajo v krvi

 

Jih prevračala in obračala

Kaj še nisem plačala

za svoje kriminale?

 

Po temačnih ulicah

preganjam sence za vogale

Iščem si naloge, ki so še ostale

 

In vse moje zvezde,

kam so potovale?

 

Prek deroče reke,

ki ji ne vidim dna

Onkraj plime in oseke,

sama sem odšla.

 

 

38.) RAZUM

Še vedno se privajaš
in če rečeš, da obstajaš,
me zavajaš.

A vztrajaš.

In s Soncem zahajaš
na dolge sprehode,
iz njih pa z Luno odhajaš.
Že spet odhajaš, a v odhajanju ostajaš.
In ker si tam, ne zaostajaš,
temveč nastajaš.

Presojaš, presejaš.

 

 

 

39.) REVOLT

 

Še kuri zares se po snegu?

Veter piha zdaj; /’’sopih’’/

Komet!

Razdalja ga razpiha

nasmeh polepša? ... preudarja

 

Marx, poln keša

al’ mar pest greha

mi ,,mulcu˝ boljša je izbira,

 

Majhna poslastica,

ni ’’vera,’’ pa reče,

tam vrata odpira

lože na vrtu

’’razvrata dovolj’’, misli si Mark

in pomete svoj šank pod preprogo celo,

prah (s)pihne s tal,

Borrougs, in -

preval -

Mark, brat, objame soprogo

 

’’Revolt zdaj’’, pogleda te strogo.

 

’’Medaljonov ne bo,

Branka, postrezi s stonogo.’’

 

 

 

40.) Rušenje

 

Počutim se, kot da se name

počasi in po majhnih delcih

ruši trdnjava, ki sem jo zgradila

v navalu ambicije in upa, da bom z njenega vrha

lahko mirno opazovala svet pod sabo.

 

Toliko nasilja se nabere v moji glavi,

ko se duša moja delovanju zoperstavi.

 

 

 

41.) Siva mrena

 

Za las ni izgubljena štrena

Na očesu starca siva mrena

Pajčevine in pa saje

Beg in vrnitev prek postaje

 

Mačke črne,

polne prog

 

Oči zelene,

oster zob

 

Šape tihe, vonj noči

Ko k meni se priviješ ti

 

Lisico že preganja volk

in modrec se zavije v molk

 

Upornik pravi ''Smrt tišini,''

stara vraža se razblini,

Anglež tam pravi ''I once spoke,

to you, young woman,

than a stroke

had struck me down.''

 

In pasji kolk zmore prek hribov

in stopnic

 

Star moški pravi, da je stric

Od smrti potlej prejme klic

in ni več nasmejanih lic.

 

Za las ni izgubljena štrena

Na očesu starca siva mrena

Pajčevine in pa saje

Beg in vrnitev prek postaje

 

In nastopi smrt tišini,

ko vračam k lastni se bližini.