21.) Morena na suhem
Rekonstrukcija mostu iz sanj
Ko vsi kriki so zamanj,
sledi skok iz pomola
v jezero pomora
Vonjava obola
zastira nov dan
Ko vojščaki razdora
se drenjajo vanj
Plovba negotova,
udarec zadan
Ni sledu vdora,
a naš bunker požgan
Jokajoči glas psa
in vse se konča
Kot morena na suhem
je krik v mestu gluhem.
22.) Mrliški stan
Obstajaš v prostoru ali času?
Prepuščaš več tišini ali glasu?
Se poslavljaš;
proslavljaš ali pospravljaš?
So to zakoni narave
ali sprave,
ki jih duša priredi,
da si že pripravljen,
ko nekdo zapre oči?
Človek stoji pokončno
in nato pade
So to navade?
Vendar zakaj je tak običaj?
Hvala za pogled,
ki me ustavi pri razpravi.
Hvala za obred.
A se vsak, z mano vred
lahko predstavi.
In zbogom slavi.
Nič mi ni.
Kaj je to?
Moj bog, boli!
''Bo do konca tako?'' vprašam ljudi.
''Vedno huje bo,'' odgovor doni.
Zdaj pa nekam;
vendar kam?
Leta že čakam na dan
''Podlegla si!''
''Ah, vam pa 'dan!''
To je tvoj mrliški stan.
Črna stonoga je tvoja soproga
In tisto tam?
Tisto je proga. Ta popelje te drugam.
Tu mnogo je podgan!
No, ne bodi stroga!
Saj veš, da vsaka mi nadloga
tukaj je odveč.
Tista reč?
No, to je panj.
Ti se kar zaleti vanj.
In naloga?
Skozi jašek pa do sanj!
23.) NALIV
In ko izvem za resnične,
tedaj umrejo gospodične s pletenimi nosovi,
ki jih požirajo zidovi
in jasno ni, ali vozovi
si utirajo poti, se udirajo v njih,
in kdo je ta, ki sledi.
Ne iščejo te, zato sem te našla v temi.
Vrata zapri, a zastore odstri,
pusti mu, pusti si,
naj zakriči, jih ogluši,
naj ti dopusti,
ker drugače bo kmalu - me veseli;
kosti.
Zavrača ljudi,
ker če jih ni, potem ne boli,
zabriše o njih vse vesti
in za sabo sledi,
ker nekaj v zraku visi,
morda to čas mori
in povzroča, da leseni.
Ko se dani, se večeri,
nekdo govori in obnemi.
To niso stvari,
in čustvo ne zadosti,
morda le začasno te ohromi, preslepi,
zato naj zaspi,
ne zamujaj luči,
ne peči oči,
saj morje besni.
Med valovi je mnogo poti,
zato vrzimo v morje,
kogar trpi in njegove skrbi.
Kar tam se uniči, naj preživi,
in se nauči, še enkrat rodi,
in redi, da raste, se v sebi zgubi.
In naj le hiti, ker se vedno mudi
v morju;
naj glasneje šumi!
Ker tam ni teme
in tam ni luči,
vendar zvoni od moči.
24.) MISIJA ’’UKRADENA KAMERA’’
Poznam nam storilca
Zbiram misli,
misli zbiram
po nedolžnem obtožena, če že
BRŽ, BLIŠČ je informacija
In drek, da je zlato,
je vse, kar mi naš Srečko ,,Gnil'' šepeče za v slovo.
In zdaj;
kar vodstvo usode vse nam ’zda,
račune poravnaj,
daj, daj!
Kar vodstvo usode ti poda;
Na; spusti se in se smehljaj
Se vodstvo usode končno vda,
spusti nad nas se in smehlja
ob tem se kot vsi,
capini, rev'ži, trapeži,
smehljamo ...
Smehljajmo se ob tem vsi,
ki se znebimo
nevere v stisnjene pesti,
pa vsi, ki -zviz- kar izmuzljivo,
iz labirinta kot otrok
se izgubimo
in nas ni;
za vlado vi, za dno pa mi.
Tako naj bi bilo prav res,
tako potekal Vaš bi ples?
Veš, kaj pravim jaz ...?
Plesnivo!
Usoda, ki je zdaj več ni, smehlja se z nami,
ne trpi,
za tlako mukotrpnosti.
Ne, v Vaših rokah ni moči.
Ljudje smo bol, ljudje smo mi.
Ne samomor!
Mar kdo kriči?
In se smehlja ob tem, kot vsi, ki se znebijo
izčrpljomukotrpnapora,
kaj še iz S-SKJ nabora,
izčrpljomukotrpnosti,
ne, ne, Vlado, niste vi!
Smehljaš še z nami kot vsi,
pa brez zamer -
ne, ni zamera!
Stran z črpljomukotrpnosolznapora;
trosno;
zora!
Proč, pridi, proč greva,
od izčrpljomukotrpnonapolrazsodno-gor zavora-solzetrosno-ne več rosno
občutenega dela.
A kakšnega?
Meščanskega (ta drug izraz: tlačanskega!)
Pa na ulice vsi,
na urice poglejte, psi,
hec je to zgolj; čas preboja,
a zora, zora
že gori!
Nasmehnimo se zdaj kar vsi!
25.) Nemogoče
Priletela čez nebo
do tebe
bilo je lepo.
Reka teče,
v njej telo.
Stojim na mostu, zrem v daljavo
Vzel si mi kos duše kot za šalo
''Nikoli,'' je pisalo.
Čas beži v kot večnosti
Prostor, ki si ga izboril
si globoko v meni,
lahko bi me umoril.
Tvoje oči, tvoj nasmeh
Kot veter si.
Stopim ven, gledam ljudi
Našla sem kos večnosti.
Ostal mi prazen je kozarec,
ki prenesel je udarec.
Iz njega reko pila bom,
reka je sedaj tvoj dom
Steze prehodila sva,
nebo izčrpala do dna
Še vedno tu hranim vse tvoje besede,
včasih prav čudna me misel obsede,
a slišim ''nikoli''
pozabljen objem
Poljub tako nežen,
pogled pa zmeden
ob reki: ''Nikoli.''
Za vedno ostaneš,
v dlan me vzameš,
ko odbije nikoli.
Se cikel zvrti,
v življenje drugo rodi,
morda je Takrat res Nikoli.
26.) NESPEČNEŽ
Ta, ki dolgo v noč bedi,
ta, ki ne zapre oči,
ve, kaj se tedaj godi,
ko vse že mirno spi,
pozna vse tiste reči,
ki se o njih ne govori,
trudi se, da ne zblazni,
ko ga obdajajo uši,
in še, ko skoraj ogluši,
odmeva gromek smeh ljudi,
čaka, da se že zdani
in želi si pomoči
ta, ki dolgo v noč bedi,
ta, ki daleč proč beži
od vse resničnosti.
27.) NEVIHTA
Nevihta je na nebu
in nevihta je v meni
in ne sprašujte me,
kaj vse to pomeni.
Coprnica sem in jo lahko pričaram,
ampak koga s tem lahko še sploh prevaram?
Vreme mi včasih pač uide izpod nadzora
in zruši se na svet moja mogočna gora,
takrat v trenutku se zavem,
da resnična je ta mora
in da morda nekje globoko v sebi res sem nora.
Nevihta je na nebu,
obrisi gibajo se v temi
in ne zanima vas,
kaj vse to pomeni,
ker v vas gorijo svetli upanja plameni.
Tudi coprnici včasih urok pač spodleti,
tudi zadnja ptica vselej odleti
in prav vsaka rana še naprej skeli,
ko iz nje že steče po kapljah slana kri.
In ko spoznanje novo
starega spodbije,
bleda luna ta
še vselej tiho sije,
marsikater obraz v solzah se umije,
saj okolje zlahka
stre nas in ubije.
28.) Nil
Ko sem še imela čas,
donel v prazno mi je glas.
Po vijugah teh neskončnih,
ki se zlivajo prek tebe,
nekoč lahko razbereš,
da zapornik si sam sebe.
Kdo ti storil žalega je več?
Komu sploh pripada dolg prozoren meč?
Veter nosi stari glas,
ta zvezal je čez tebe pas,
ki pozabil je na nas.
Ko piči te lahko modras
in ko izginja ti obraz
pri vijugah teh neskončnih,
ki prek Nila zlivajo se v Tebe,
takrat končno si priznal,
da zapornik si sam sebe.
29.) Oddaja
Zgodila se je velika sprememba,
vredna njena je omemba
Tehnologija v stiku z mano odpoveduje;
morda kar zaznava napetost,
ki se stopnjuje
Preskočila sem dve stopnici
čisto po nesreči
Gravitacijska sila
me je v zrak pahnila
Lahko bi pristala na medenici,
a sem se ulovila.
Posodobitve se nalagajo počasi
To nisem jaz in to nisi ti
In to ni nek kmet na oddaljeni vasi
Čudna krogla energije,
ki visi v zraku,
vame je poslala našpičeno frekvenco,
ki mi kaže pot
To igra je alegorije
To nisem jaz in to nisi ti
Premetava me po svetu,
a me ne ubije
Čutim veliko spremembo.
Obvezni so ukrepi
Ko v vsakdanu se pojavljajo
ustekleničeni angeli
in glasovi agresivni, nejeverni
Česa sem kriva, da obtožujoče me,
kakor kopriva,
zrete in pljuvate?
Konservativna ideologija vaših projektov
kontradiktira vsem vašim naukom.
Hočem razstave objektov,
ki niso ljudje
Za pravico se gre in za gradnjo trajektov,
ki bodo peljali k novi obali;
preveč je defektov.
Čutim veliko spremembo.
Pripravljam vam prav posebno oddajo;
pohoditi izdajo in razdreti to kletko
Naj ve cel svet,
da ga mislimo vrtet,
ker se ne da nam več trpet!
Na ramah nosimo huda bremena
in odvisno od vremena je le,
da jih kdaj čutimo bolj,
kdaj drugič pa spet ne.
30.) Orgazem
Radar požene,
se v rov zarije,
kavo natoči zase in za druge,
kočijaža ime zakliče v dalj.
In zdaj pojdiva, kar na slepo.
Pregrundljiva srnjad
Odločiva se, kam tak lega
in kdo ima sploh koga rad.
Komu iztaknejo oko,
komu pustijo podivjat
Kako ti zdaj je to dognat?
Kaj greva kaj na lov?
Koga zaprtega hranijo in ga nikakor ne spustijo,
dokler donj pride ne ljubezen,
Donj pride ogenj, zrak in šum
Donj kazen, tlak, konglomerat,
stoja, prvenstvo,
hik, ups, sori/spori, ’’dear’’,
oprosti mi!
Nič me na svetu ne zbudi,
nič stran od tu me ne spusti
v svet sanj,
tam raj podgan
Orgazem je občutek,
ko v sobo majhnih
in vsejedega bratranjeveda,
karseda blagih smrdljivih poutk ritkic,
za katerimi seveda,
je najti moč – še dobro – KAJ?
Želatnika
sneda kotnika
meda,
še dimnikarja,
plotnika, zarotnika,
bratranjejeda,
brezdomca in siroto,
nepismeno,
Da, vsakogar ta naj zadane.
Siroto tam nepismeno,
ki po opisu strokovnem orisu
Duševnemu nemiru rada se vda,
Vstajenju, (pre)udaru,
napisu, se približa,
ne utiša, ne poniža.
31.) Peklenšček
Šumeče je morje in zrem v vesolje.
Na glavi me nekaj skeli,
a vem, da nimam uši.
Na glavi mi ždi nek mali peklenšček,
ki stalno me praska in rjovi.
Kadar mu ura zazdi se taka,
da rad bi iz sebe naredil junaka,
se preseli.
Šumeče je morje in zrem v skale;
v njih zrem z obale,
v duši pa nekaj me peče in tare ...
Ta mali peklenšček!
Mi v duši sedi,
k srcu iglo moli.
Zraven pa se pohotno smeji.
Poskakuje.
Šumeče je morje in tam ladja pluje,
v meni pa je vedno huje in huje.
Peklenšček rjuje.
''Ho ho! Hi hi hi!
Kako jaz uživam, ko te boli!
Prav rad ti pričaram vse črne dni
in ko skušaš uiti, mi to ni problem,
saj vem, da prav čutiš,
kako nekdo te lovi.
Ti berem z dlani
in potlej ti rečem:
’’Ha ha! Hi hi hi!
Mene sploh ni!
Loviš sebe ti.''’’
In morje šumi.
Morje buči.
Nato pa uzrem soj luči.
Peklenščka napadem.
Peklenščka odrem in mu kožo ukradem.
’’Ho ho! Hi hi hi,’’
še vedno doni.
V peklenščkovi koži
podobna sem roži.
Meso krvavi,
a se seseda.
Peklenšček sploh nima kosti.
Šumeče je morje in zrem v vesolje.
Le mirno, le mirno!
Sem židane volje.