Ž I V L J E N J E P I S

Veronika N. Štefanec je umetnica, ki v svojem delu kritizira družbo, se osredotoča na mračnejše plati človekove biti, se poslužuje črne komedije in upodablja različne zgodbe v svojih risoromanih, od katerih zdaj ustvarja tretjega. Ukvarja se tudi z glasbo. Obiskovala je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomirala v začetku leta 2026. Med leti 2016 in 2019 je pisala članke, sestavljala oddaje, glasbene opreme in tudi intervijuvala za Radio Študent, na katerem ima 69 prispevkov. Ima tudi dobro leto delovne dobe z invalidnimi posamezniki. Eno leto je bila vpisana tudi na Fakulteto za družbene vede, kjer se je izobraževala zgolj iz lastnih interesov in je odpisala samo en kolokvij. Imela je razstavo slikarskih del Scrying leta 2015 v bivšem klubu Cios in razstavo risb Duh Starega Egipta (2017) v klubu Jalla Jalla na Metelkovi. Ima tudi izpit iz prostovoljstva pri Slovenski filantropiji. Leta 2023 je narisala, napisala  in samoizdala svoj prvi strip Mixed Memories of Seer Helena, v letu 2024 pa je s kratkim stripom Zgodba iz moje družine sodelovala na festivalu MIKK(s)TRIP, tema katerega je bila vojna in mir, ter osvojila nagrado. Decembra 2025 je pri Dobri vagi izdala svoj poetični zine Pesmi za na Luno. Od februarja 2026 je tudi srečno poročena.

kontakt: veronika.n.stefanec@data-lovi.com

A R T I S T  S T A T E M E N T

V svojem zgodnjejšem delu se Veronika N. Štefanec ukvarja z mračnejšimi platmi duše v pesmih, ki jih je spisala in odpela ter uglasbila s pomočjo glasbenih sodelavcev ter jih pospremila z video umetnostjo. Pesmi so kasneje prerasle v bolj uporniške in družbeno kritične, omeniti pa je tudi imaginarne pokrajine in entitete, ki jih ustvarjajo. Nadaljevala je z risanjem risoromanov, v katerih ohranja svoj smisel za upor in vpeljuje elemente črne komedije. Piše in riše jih sama. Na družbo gleda iz svoje lastne perspektive, vpeljuje čustva, filozofijo življenja in tudi lastne izkušnje. V nekaterih delih obdeluje svoje travme in se preko njih tudi razlaga. Razvila je tudi tehniko mešanja fotografije in flomastrske risbe, kjer gledalčevo pozornost usmerja v smeti, ki jim vdahne življenje. Na veliko njenih delih prevladujejo sivine, čeprav vpeljuje tudi barve, všeč ji je tudi črno bela tehnika. Iz žalosti ustvarja pozitivo, ob tem pa tudi jasno kaže na napake sistema. V enem od projektov s prijateljicama zruši patriarhat. Čeprav je bila primarno študentka Videa, animacije in novih medijev, se rada poslužuje statične forme. V planu ima poleg novih ilustracij in stripov še nov glasbeni projekt. Sestavlja in publicira tudi lastne razmišljujoče tekste in družbenokritične eseje.